sreda, 04. april 2012

Like Crazy



Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Drama, Romantični
Dolžina: 90' ,  Imdb
Režija: Drake Doremus
Scenarij: Drake Doremus, Ben York Jones
Igrajo: Felicity Jones, Anton Yelchin, Jennifer Lawrence, Charlie Bewley, Alex Kingston, Oliver Muirhead

Še sam ne vem, zakaj sem film s takšnim odličjem, kot je glavna nagrada na Sundance festivalu,  v katerem si je Felicity Jones prislužila nagrado za najboljšo igralko, tako dolgo pustil v čakalnici. Mogoče zaradi osnovne premise, mogoče zato, ker me romantične drame redkokdaj prepričajo in so zame, za romantičnim komedijam, še najmanj zaželen filmski žanr. A že sodelovanje na festivalu v Park Cityju bi moralo biti zadostno priporočilo in zagotovilo kakovostnega odklona od žanrskega povprečja. V pozitivni smeri, seveda. Režiserja in ko-scenarista Draka Doremusa ne poznam in tudi v tem segmentu je Like Crazy pot v neznano. Edina znana obraza sta bila Anton Yelchin in Jennifer Lawrence. Jacob (Yelchin) je Američan, ki pravkar končuje študij. Z Anno sta sošolca pri nekaterih predavanjih in na ta način sta se tudi spoznala. Anna je Angležinja, ki študij na kalifornijski univerzi končuje v sklopu programa za mednarodno izmenjavo študentov. Ob koncu študijskega leta se ji izteče vizum za bivanje in takrat mora zapustiti državo. Začela sta razmerje s polnim razumevanjem za omenjeno časovno omejitev, romanco sta dojemala kot eno od razmerij, ki bo nekoč samo še prijeten spomin. In se uštela. Ljubezen je bila iz dneva v dan močnejša, bolj strastna, skupaj sta preživela vsak prost trenutek. Nato je prišel čas za slovo. On bo ostal in postal oblikovalec pohištva, ona se bo vrnila v Anglijo in poskuša graditi novinarsko kariero. Vsaj takšen je bil načrt. Toda Anna ni ujela letala, s katerim bi državo zapustila v zakonskem roku. Svoje bivanje je podaljšala in se šele z nekajmesečno zamudo vrnila v domovino. In ker je ljubezen bila še vedno močna, sta skupaj z Jacobom sklenila dogovor. Vrnila se bo čez nekaj mesecev, počakati bo treba le toliko, da ji odobrijo turistični vizum. Vse lepo in prav, a le do prihoda na losangeleško letališče.  Ameriške oblasti ji ne dovolijo vstopa zaradi kršitve, ki je nastala z njenim podaljšanjem bivanja. Ker ob zadnjem obisku države ni zapustila v skladu z veljavnostjo vizuma, jo objokano posadijo na prvo letalo za London. In to še ni vse, kajti Anni so za pet let prepovedali vstop v državo. Razdalja od pet tisoč milj je huda preizkušnja in oba se zavedata, da je čas najhujši sovražnik ljubezni na daljavo.  
Narediti prepričljivo ljubezensko dramo vsekakor ni enostavna naloga. Ustvarjalci morajo najti pravo razmerje med romanco in dramo, pokazati iznajdljivost pri snovanju zapleta in se obenem čimbolj približati realnem, verjetnem. To je zelo težko doseči brez kakovostnih igralskih kreacij in dobre kemije med zaljubljencema in tukaj so ustvarjalci imeli zares srečno roko pri izbiri glavnih igralcev.  Felicity Jones je povsem zasluženo odnesla Sundance nagrado za najboljšo igralko, njen filmski partner Anton Yelchin prav tako ne zaostaja veliko. Kljub skromni minutaži in dejstvu, da njena vloga ni nikoli zares v fokusu, je Jennifer Lawrence čudovita v najpomembnejši stranski vlogi. Doremus precizno secira najpomembnejše aspekte razmerja na daljavo in zastavlja prava vprašanja, od likov zahteva tehten premislek. Iluzij o brezpogojni zvestobi ni, golobčka sta dovolj zrela, da poskušata ubrati alternativno pot in po liniji manjšega upora poiskati adekvatno zamenjavo. Oba poskušata najti srečo ob novih partnerjih, ki bi v drugačnih okoliščinah verjetno bila ustrezna izbira. A kaj ko tiste(ga), ki je tisoče kilometrov stran, nikoli zares ne pozabita. V tej situaciji režiser reče ne klišejem in nova partnerja celo nekoliko idealizira, ter tako še bolj poudari težavnost odločitve za oba. Tako kot v vsakem razmerju, tudi Ana in Jacob imata svoje vzpone in padce, a nikoli ne prideta do točke , v kateri rečeta, da je vseeno. Da ji/mu ni mar. Režiser je igralcem dovolil veliko improvizacije, večino medsebojnega dialoga sta prispevala kar glavna igralca. Mogoče je prav zato končni rezultat tako intimen, mogoče prav zato imamo občutek, da gledamo zgodbo, ki se je zares zgodila. Čeprav je Like Crazy zelo soliden film, so stvari, ki so me zmotile. Popolnoma mi je jasno, zakaj Anna ne more nazaj k svojemu ljubimcu. Toda razlogi, ki preprečujejo njegovo preselitev v London, so skorajda banalni. Če je ona pripravljena zapustiti ljubečo družino, da bi bila ob njem, zakaj ji on ne vrne z isto mero? Zakaj se o poroki govori kot o nujnem zlu? Sploh ob dejstvu, da o njegovi družini ne izvemo skoraj nič, razen informacije, da je oče že dolgo mrtev, ter da je odrasel ob materi. Torej, njegov poglavitni razlog za ostanek v Ameriki, je njegova mizarska obrt. Kot da v Londonu nebi mogel izdelovati  stolov.  Druga obrazložitev bi bila, da njegova čustva vendarle niso tako močna, da jo on ne ljubi tako močno, kot ona ljubi njega, kar spet nekoliko spodkopava drugo polovico filma in samo sklepno dejanje. Ta nedoslednost nekoliko bode v oči, a vseeno ne skazi dobrega končnega vtisa.(+3)

Ocena:


Ni komentarjev:

Objavite komentar