torek, 15. januar 2013

Killing Them Softly (2012)



Slovenski naslov: Ubij jih nežno
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 97' ,  Imdb
Režija: Andrew Dominik
Scenarij: Andrew Dominik, George V. Higgins (knjiga)
Igrajo:  Brad Pitt, Scoot McNairy, Ben Mendelsohn, James Gandolfini, Vincent Curatola, Richard Jenkins, Ray Liotta, Trevor Long, Max Casella, Sam Shepard

Redki so filmarji, ki so se po zgolj dveh filmih lahko pohvalili s statusom, kakršnega je užival (in ga še vedno uživa) novozelandsko-avstralski  režiser Andrew Dominik. Že informacija o pripravah na snemanje novega filma, ki smo jo zasledili konec leta 2010, je pošteno zavalovala filmske sladokusce po vsem svetu, mnogi ugledni filmski novinarji še uglednejših medijskih hiš, pa so Dominikov novi projekt, posnet po romanu Cogan’s Trade, ameriškega romanopisca Georgea V. Higginsa, omenjali kot bodočo cineastično poslastico. Po odličnem Jesse James in strahopetni Robert Ford (The Assassination of Jesse James by the Coward Robert Ford, 2007), je Dominik znova združil moči z Bradom Pittom, svojim glavnim hollywoodskim zaveznikom in velikim spoštovalcem. Pitta je Dominikov prvenec Chopper (2000) močno navdušil in slavni igralec je želel na vsak način navezati stike z obetavnim režiserjem. To mu je tudi uspelo med snemanjem zgodovinskega spektakla Troja (Troy, Wolfgang Petersen, 2004) preko soigralca Erica Bane, ki je odigral vlogo posrednika. Dominik vedno sam izbira knjižne predloge, ki jih potem ustrezno prilagodi filmskemu mediju in tudi tokrat je bilo tako. Zgodba, ki jo pripoveduje Cogan’s Trade se odvija v Bostonu, sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, medtem ko v filmu vlogo Bostona prevzame sodobni New Orleans. Ubij jih nežno je bil premierno prevajan v glavni tekmovalni sekciji lanskega canskega filmskega festivala.
Nikoli ne kradi mafijskega denarja ali česarkoli drugega, v lasti tega vplivnega združenja. To je zlato pravilo, ki bi se ga moral držati vsak tretjerazredni kriminalec, ko poskuša priti do lahkega zaslužka. A vsake toliko časa se pojavi kdo, ki meni, da lahko nekaznovano ignorira omenjeno pravilo. Na podobno idejo je prišel tudi  Johnny »Veverica« Amato, nižjerangirani mafijc, ko je skoval nadvse zanimiv načrt. Rop ilegalne igralnice pod zaščito mafije je zelo tvegano dejanje, po katerem bodo mafijski veljaki spustili svoje pse, ki vedno izsledijo storilce. Genialnost njegovega načrta je v tem, da tisti zgoraj že vedo, kdo je najverjetnejši storilec. Namreč, lastnik igralnice Markie Trattman (Ray Liotta), se je pod vplivom opojnih substanc že bahal s podobnim podvigom in v primeru ropa se bo njegovo ime zagotovo znašlo na vrhu seznama. Amato je realizacijo svojega prebrisanega načrta zaupal lahkovernemu Frankieju (Scoot McNairy) in njegovega mamilarskem prijatelju Russellu (Ben Mendelsohn), ki sta nekaj dni kasneje uspešno izpeljala rop. Rope bank in igralnic preiskuje policija, medtem ko ropi mafijski igralnic iz razumljivih razlogov ne sodijo v njihovo domeno.  A tudi mafijska organizacija je iznašla način za učinkovito preiskavo podobnih nevšečnosti. Vlogo nekakšnega mafijskega detektiva prevzame plačani morilec Jackie (Brad Pitt), ki se infiltrira v neworleanško podzemlje in začne preiskavo. Na vrhu njegovega seznama se po pričakovanjih znajde nespametni Markie Trattman. 
Cilj ni pomemben, cilj je zgolj izgovor za potovalno izkušnjo, zaradi katere se sploh odpravimo na pot. Nekaj podobnega bi lahko zatrdil tudi za izkušnjo, ki mi jo je prineslo druženje z junaki Dominikovega tretjega celovečerca. Ali drugače, osnovna premisa, zaplet in razplet so tukaj sekundarnega pomena. Ubij jih nežno vsebuje vse običajne sestavine značilne za kriminalko (morilce, tatove, džankije, mafijce…), vendar so te sestavine rabljene na precej nekonvencionalen način. Če je Jesse James vestern, ki je na nek način anti-vestern, potem najbrž drži, da je Ubij jih nežno kriminalka, ki je v marsikakšnem dejanju lahko označimo za anti-kriminalko. Film, ki v številnih pogledih ne izpolni obljub, ki jih vizualizira promocijski plakat, s katerega nas pozdravljata Brad Pitt in njegova šibrovka. Gospod Pitt sicer nekajkrat pritisne na petelina in v onstranstvo pošlje dušo ali dve, vendar je njegova prava funkcija povrnitev vere v sistem, po katerem funkcionira neworleanško kriminalno podzemlje. Pitt ne počne nič drugega kot tisto, na kaj nas Dominik ves čas opozarja s tv-nastopi predsedniških kandidatov v ozadju. Torej, poskuša povrniti zaupanje ljudstva v sistem. In New Orleans po orkanu Katarina je idealen kraj, v katerem se težave glavnega sistema zrcalijo v težavah manjšega sistema, ki kakopak ni imun na težave, ki jih s seboj prinaša nestabilnost glavnega sistema. Nekako tako. 
Pravzaprav mi je ta politični subtekst najmanj zanimiv del filma, ki je sicer pomemben za njegovo sporočilnost, vendar se tiste zares dobre stvari skrivajo drugje. Denimo v odličnih dialoških odsekih, saj med številnimi bonbončki sploh težko izberem najljubšega.  Redki so scenariji, ki svoje protagoniste častijo s tako zanimivimi dialogi in pri tem ne delajo izjem, saj se z enako studioznostjo posvečajo vrsticam, ki so namenjene tretjerazrednim kriminalcem, kot tistim, ki jih izgovarja glavni zvezdniški igralec. Potem je tu še izvrstna atmosfera - Dominik zadene v črno s spremembo kraja dogajanja iz Bostona v New Orleans, ki ekipi nudi kopico ustreznih, ravno prav depresivnih lokacij. In potem so tu še vrhunski igralski nastopi. Od odličnega Mendelsohna, prav všečnega McNairyja, do  Gandolfinija in Pitta. Vsi po vrsti si zaslužijo pohvalo. Nasploh je casting odličen in ustvarjalci so očitno zelo studiozno posvetili selekciji igralcev. Naj utemeljim to trditev. Max Casella je ime, ki nam najbrž ne pove veliko. V filmu imamo prizor v katerem Casello in njegov kompanjon surovo pretepata ubogega Rayja Liotto. Casello, ki se je za poklic mafijca izobraževal  pri Sopranovih, je zame idealna izbira, on je  obraz, ki ga pričakujem v takšni situaciji. Kajti nekje v kotičku mojih možganov ta dečko že ima kredibilitet. Torej, če sta Gandolfini in Liotta samoumevna izbira, potem je povabilo Casellu odličen primer vrhunskega castinga. (+4)

Zaključil bom s komentarjem, ki sem ga izbrskal na spletni strani Koloseja. Mimogrede, komentatorji so filmu izrazito nenaklonjeni in ta komentar mogoče še najbolje povzame to nenaklonjenost:

Najbolj gnil film vseh časov. Stran vržen čas. Bolje da si ogledate posnetke pikada iz leta 43....ali pa kekaca(črno-bela verzija seveda) Suhoparen film v katerem Pitt ubije 3 ljudi - debile, nobene akcije, pijanski rop dveh tepčkov, nek stari fotr, kao pride ubit ljudi pa samo šopa cele dni. konec je katastrofalen.  Moja ocena: od 1 do 10: - 16 

Frustrirani gledalec je očitno pričakoval nekaj povsem drugega, od tistega kar je dobil (plakat?). Pravzaprav je njegova reakcija na nek način razumljiva in obenem lepo pokaže, zakaj Ubij jih nežno ni  film za široke množice. Kljub dejstvu, da v njem igra Brad Pitt. 


Ocena:


2 komentarja:

  1. He he, eden tistih, pri katerih se najini mnenji (hvala bogu) rahlo razhajata. S svojo interpretacijo si me sicer prepričal (in bi si film mogoče celo še enkrat ogledal), a verjetno sem bil med ogledom te osvežujoče nekonvencionalne kriminalke bolj obremenjen s stvarmi, ki so me motile, kakor očaran s tistimi, ki so dobre (in jih je res nekaj).

    Recimo, na živce mi je šel Brad Pitt. Želel bi si kakšnega nižje profiliranega, manj zvezdniškega (ter vsega čednega in urejenega), bolj karakternega igralca. Pitt se je v preteklosti sicer že večkrat dokazal, tukaj pa nekako ne pride do avtentičnega izraza. V njem sam nisem videl neusmiljenega, prekaljenega mafijskega morilca, temveč zgolj Brada Pitta. Razočaran sem bil tudi nad scenaristično precej obstransko vlogo Jenkinsa (če ima dobro izbran lik, je odličen, celo v žanrskih ekscesih tipa Cabin in the Woods), medtem ko so me ob Gandolfiniju in Liotti asociacije na njune tipične vloge spet bolj motile kakor zabavale. In alegorična adaptacija z namigi na aktualno neoliberalno politično administracijo Obame je sicer zanimiva, vendar po drugem ali tretjem razmisleku (vsaj meni) tudi smešna: saj vemo, da v resnici mafija pač ne deluje na tak korporativistični način, prej ravno nasprotno. Motil me je tudi tisti krvavi slow-motion obračun v avtomobilu, ker je vsebinsko neupravičen, za razliko od podobnega prijema pri Dreddu (2012), kjer se mi je zaradi stripovske predloge taka vizualizacija zdela izjemno posrečena. Vsekakor pa pozdravljam nestereotipnost in unikatnost tega izdelka. A če sem npr. Chopperju namenil oceno 7/10, potem me je ta za spoznanje manj navdušil, zato tokrat z moje strani subjektivnih 6/10.

    OdgovoriIzbriši
  2. Vsaka ocena je subjektivna. Moja ali tvoja, vseeno je. Mogoče je film meni bližji, zaradi moje naklonjenosti zgodbam o mafijcih. KTS je poln izjemno zabavnih vinjet (zmaga prizor v hotelu: Pitt + Gandolfini + kurba, ki upa, da bo dobila napitnino.) Če se še spomniš Gandolfinijve utemeljitve, zakaj ne bo napitnine ...
    Pa narkoman, ki sanja kako bo postal diler ...
    Pa sori, jaz sem odvetnik, v mojem avtu se ne kadi ...
    Skratka, poleg stvari, ki sem jih že omenil v prispevku, je film nabit s podobnimi cukerčki, ki ga, po moji oceni, dvignejo iznad povprečja.

    OdgovoriIzbriši