sobota, 31. avgust 2013

Napovedi - Nymphomaniac



Najnovejši produkt iz delavnice Larsa von Trierja bi verjetno dobil prostor na kakšnemu izmed največjih festivalov, če si Lars predlani nebi privoščil tistega incidenta v Cannesu, zaradi katerega je postal persona non grata na večini pomembnih festivalskih naslovov. Nimfomanka bo tako premierno predvajana na Danskem, premiera pa je načrtovana za 25. december. Izbira datuma je seveda še ena izmed von Trierjevih provokacij, v naslovni vlogi pa je znova njegova stalna sodelavka Charlotte Gainsbourg, ki igra samodiognisticirano nimfomanko, ki jo Stellan Skarsgård najde pretepeno na ulici in jo odpelje s seboj domov. Ta mu potem pove svojo zgodbo, v kateri povzame dogodke, ki so zaznamovali njeno življenje od rojstva, do dne ko jo je našel pretepeno na ulici. Tukaj je nekaj kratkih napovednikov, zaenkrat pa še ni znano, ali bomo Nimfomanko lahko videli v naših kinodvoranah. Po doslej dostopnih informacijah je zgodba razdeljena v dva filma, čeprav sem na spletu zasledil govorice o še enem, tretjem filmu, kar ob upoštevanju von Trierjeve ljubezeni do trilogij, ne bi bilo tako nepričakovano.

Režija in scenarij: Lars von Trier
Igrajo: Charlotte Gainsbourg, Stellan Skarsgård, Shia LaBeouf, Jamie Bell, Christian Slater, Connie Nielsen







četrtek, 29. avgust 2013

Prince Avalanche (2013)


Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 94' , Imdb
Režija: David Gordon Green
Scenarij: David Gordon Green, Hafsteinn Gunnar Sigurðsson (zgodba)
Igrajo: Paul Rudd, Emile Hirsch, Lance LeGault, Joyce Payne

Te dni bo preporojeni David Gordon Green v Benetkah predstavil svoj najnovejši film Joe, za enostavnim naslovom pa se skriva zgodba o nenavadnem prijateljstvu med bivšim zapornikom in 15-letnim fantom. Mislim, da omenjeni film prinaša Greenovo dokončno streznitev in vrnitev k snemanju filmov, kakršne je snemal na začetku kariere. Mogoče že veste, da je Green nekaj časa preživel v hollywoodski beznici rezervirani za najeto delovno silo, ki je proti plačilu honorarja pripravljena podpisati katerokoli neumnost (beri Vitez in sitnež). Prosim, ne me narobe razumeti, saj ni nič narobe, če povprečen ali slab režiser proti plačilu režira slabe filme. Tukaj gre bolj za to, da je dejansko škoda, če človek, ki je že pokazal nesporni talent ubere pot, po kateri je nekaj časa hodil Green. Vrnitev h koreninam se je začela prav s Prince Avalanche, ki je na začetku leta premierno predstavljen v Sundanceu, malce kasneje pa še v Berlinu, kjer mu je žirija namenila srebrnega medveda za režijo.
Prince Avalanche nam prinaša preprosto zgodbo o dveh moških, ki v ruralnih teksaških prostranstvih, ki jih je pred kratkim prizadel velik požar, opravljajo vzdrževalna dela na tamkajšnji cestni infrastrukturi. Alvina (Paul Rudd) in njegovega pomočnika Lancea (Emile Hirsch) čakajo kilometri in kilometri neoznačene ceste, ki potrebuje nove črte in odsevne količke ob robu vozišča. V funkciji nadrejenega nastopa Alvin, ki je Lancea vzel zraven zgolj zato, ker je ocenil, da se na ta način lahko prikupil svoji punci, sicer Lanceovi sestri. Ta ga je prosila, naj ga vzame za pomočnika in mu poskuša vcepiti delovne navade, disciplino in odgovornost, ki bodo bratovo življenje usmerile v pravo smer. Kajti Lance v nasprotju z Alvinom, ki je urejen, discipliniran in dobro organiziran moški, brezciljno tava skozi življenje in starejša sestra je ocenila, da bi njen izbranec lahko bil pozitiven vpliv. Moška se kljub različnim značajema in začetnim nesoglasjem počasi začneta zbliževati. Med tem procesom ne bosta zgolj spoznala drug drugega, Alvin in Lance bosta zraven spoznala še marsikakšno resnico o samemu sebi. 
Kako osvežujoče je gledati igralca kot je Paul Rudd v takšni vlogi. Ob vlogah kot je ta se vedno znova spomnim, kako je večina igralcev pri izbiri vlog  dodobra vkalupljena v pričakovanja gledalcev in producentov, ki od njih zahtevajo ponavljanje preverjenega recepta, ki se je v preteklosti izkazal za uspešnega. Igralski poklic je pač takšen in večina težko najde dovolj moči in motiva, da skoči ven iz ustaljenih tirnic in poskuša narediti kaj drugačnega. V zadnjih letih je Rudd postal sinonim zlajnane romantične komedije, ki sem jo po branju povzetka vsebine praviloma izpustil. Mogoče prav zato film ne bo izpolnil pričakovanj tistih, ki preferirajo njegovo minulo delo, toda Rudd je po moji oceni s Prince Avalanche končno naredil pozitiven premik v karieri in nam pokazal, da se zelo dobro nosi tudi z bolj resno zastavljenimi liki. Njegov igralski partner Emile Hirsch na drugi strani, je že zdavnaj dokazal svojo raznovrstnost in kvaliteto, ki je z nastopom v pričajočem kosu celuloida dobila le še eno potrditev. Rudd in Hirsch sta gonilni sili filma, v katerem njuna lika gledalcu, in drug drugemu, počasi razkrivata svoja značaja in nam počasi, a nezadržno, lezeta pod kožo. Green združi dva zelo različna karakterja, to različnost pa potem na prefinjeno humanističen način rabi za dosego komičnega učinka. Alvinova zadržana zainteresiranost in Lanceova dobrodušna iskrenost ustvarjata idealne pogoje za epizode, v katerih Lance na zelo naraven, neprisiljeno komičen način razkriva svoje ljubezenske podvige, ob katerih je težko ohraniti resen obraz. So pa tudi trenutki, v katerih ta dobrodušna iskrenost in zadržana zainteresiranost pripeljeta do resnega pogovora in ju prisilita v nekoliko tehtnejši premislek o življenjskih perspektivah. Mogoče se je Green na določenih mestih nekoliko preambiciozno lotil nekaterih globljih tem, kot je denimo bistvo našega življenja in obstoja, a to vseeno ne zmanjša prepričljivosti njegove študije krhkosti medčloveških odnosov in človekove neusahljive želje po ljubezni in prijateljstvu. Za konec naj kot zanimivost omenim, da je film, ki je bil posnet v 16-ih dneh in v popolni tajnosti, adaptacija islandskega filma Either Way (Á annan veg), ki ga je leta 2011 predstavil debitant Hafsteinn Gunnar Sigurðsson.


Ocena:


torek, 27. avgust 2013

Du zhan [Drug War] (2012)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Drug War
Država: Kitajska, Hong Kong
Leto: 2012
Žanri: Krimi
Dolžina: 107' , Imdb
Režija: Johnnie To
Scenarij: Ryker Chan, Ka-Fai Wai
Igrajo: Louis Koo, Honglei Sun, Yi Huang, Michelle Ye, Siu-Fai Cheung, Wallace Chung, Tao Guo, Ka Tung Lam, Suet Lam, Guangjie Li, Hoi-Pang Lo 

Johnnie To je pravi trade mark hogkongškega filma. Ime, ki garantira vrhunsko filmsko zabavo,  ki jo nikakor ne gre zamuditi. Sploh ko se odloči posneti akcijsko kriminalko in nam še enkrat več ponudi zgodbo o spopadu dobrih in slabih fantov. V njegovi bogati filmografiji najdemo lepo število filmov, ki se ukvarjajo z drugačnimi temami (drame, romantične komedije), toda zgodbe o mafijskih organizacijah, velikih in majhnih kriminalcih in policijskih herojih, ki jih poskušajo ustaviti, jo okolje v katerem se To počuti kot riba v vodi. Drug War je, kot sugerira že sam naslov, izlet v svet trgovcev z mamili, infiltriranih detektivov pod krinko in policijskih odredov, ki se soočajo z močnimi in prebrisanimi nasprotniki. 
Med tistimi, ki želijo razkrinkati dobro organizirano tihotapsko verigo je tudi kapetan Zhang Lei (Sun Honglei), ki uspešno vodi dobro uigrano ekipo detektivov, ki že nekaj časa poskuša razbiti veliko prekupčevalsko mrežo, ki z metamfetamini oskrbuje velik del Kitajske. Po eksploziji v enemu izmed večjih laboratorijev za proizvodnjo mamil, Zhang Lei in njegovi možje po naključju aretirajo Timmyja Choija (Louis Koo), pomembnega člana tihotapske mreže, čigar poznanstva segajo v sam vrh tihotapske organizacije. Količina mamil, ki so jo zasegli pri njem, zadostuje za obsodbo na smrt in Timmyju je jasno, da ga pred smrtno obsodbo lahko reši le sodelovanje s policijo. Zato v zameno za zmanjšanje kazni sklene dogovor s kapetanom Zhangom - predstavil ga bo velikim šefom in mu pomagal pridobiti njihovo zaupanje. Na hitro skujeta načrt, kako priti do samega vrha prekupčevalske piramide in se skupaj podata na nevarno pot, na kateri življenje policistov in ovaduhov ni vredno počenega groša.
Samo pravi mojstri obrti lahko posnamejo takšen film. Film, s tako velikim številom likov in s tako kompleksno zgodbo, ki je kljub zapletenosti povsem jasna, enostavno sledljiva in razumljiva. Drug War funkcionira kot dobro podmazan stroj, pri katerem tudi najmanjši kolešček ima svojo funkcijo, ki je podrejena brezhibnemu funkcioniranju le tega. Če želiš posneti takšen film, moraš imeti zelo dober temelj, oziroma scenarij. V tem primeru je glavno besedo znova imel režiserjev stalni sodelavec, prijatelj in poslovni partner, izkušeni Wai Ka-Fai, s katerim je To že večkrat uspešno sodeloval. Skupaj sta ustvarila kos celuloida, ki gledalca že od uvodnih minut posrka v dogajanje in ga ne izpusti iz primeža vse tja do zadnjega kadra finalnega obračuna. Tisti ki nas opozarjajo, da je film enodimenzionalen, liki pa  premalo karakterizirani, pri argumentaciji svojih razmišljanj pozabljajo, da je Drug War film, pri katerem standardna ocenjevalna merila nimajo ključne vloge. V filmu kot je ta, ki se povsem osredotoča na dinamiko preiskovalne akcije, ki za cilj ima aretacijo velikih narko šefov, izbrani pristop, po mojem mnenju, funkcionira perfektno. V zgodbi, ki je postavljena v nekajdnevni časovni okvir enostavno ni prostora za tiste tipične epizode, v kateri se kolege policisti po napornem delavniku odpravijo na pivo, ni nezadovoljne partnerice, ki tarna nad njegovo odsotnostjo, ne simpatičnega dekleta, ki ji srce bije za moškega na napačni strani zakona. Vse je zgolj in samo posel, v katerem ni časa za takšne postranske dejavnosti.
V tem smislu film deluje kot dolga vožnja skozi enosmerno ulico,  ki je kljub gibanju v eni smeri ostaja neverjetno zanimiva. Razloge za takšno počutje gledalca ni težko identificirati: odličen občutek za ritem, vrhunska vizualizacija, odlična glasba in zelo kvalitetni igralski nastopi. Vse to je zapakirano v izjemno komponirano celoto, v kateri je kamera ves čas na pravem mestu, vodena izostrenim občutkom za detajl in prostor. Drug War med drugim prinaša zanimiv pogled na hitro rastočo azijsko ekonomijo, ki v neverjetnem tempu spreminja podobo današnje Kitajske. Večpasovne avtoceste, moderna prevozna sredstva in urbana središča, ki niti malo ne zaostajajo za zahodnimi mesti, nam približajo utrip moderne Kitajske. V eri, ko večina prisega na specialne učinke, spektakularne eksplozije in dih jemajoči CGI, je To pokazal, kako posneti akcijsko kriminalko, ki pozornost gledalca gradi na tistih prvinskih vrednotah filmskega medija. Moja edina pripomba se nanaša na dejstvo, da nam Johnnie To s tem filmom ni ponudil nič novega, ampak se je raje podal v precizno, do popolnosti spolirano recikliranje tipične policijsko-mafijske kriminalke, ki tistim, ki gledamo veliko filmom, ne bo prinesla novih spoznanj. Ta majhna pripomba kljub temu ne more zasenčiti vrhunske kvalitete vseh ostalih prvin Tojevega filmskega izraza, zaradi katerih je Drug War najboljša akcijska kriminalka, ki sem jo videl letos.  (+4)      


Ocena:


nedelja, 25. avgust 2013

70. beneški filmski festival



Med 28. avgustom in 7. septembrom, bodo oči svetovne filmske javnosti uprte v Benetke. Razlog je, seveda, jubilejna 70-ta izdaja znamenitega filmskega festivala, ki v glavni tekmovalni sekciji prinaša  20 filmov, v tekmovalno sekcijo Obzorja pa je uvrščeno 17 filmov. Tako kot vsako leto je tudi letos poskrbljeno za kvaliteten izventekmovalni program, v katerem najdemo 17 naslovov (10 igranih in 7 dokumentarnih filmov). Iz netekmovalnega programa prihaja tudi otvoritveni film mehiškega režiserja Alfonsa Cuarona, znanstveno-fantastična drama Gravity, s Sandro Bullock in Georgeem Clooneyjem v glavnih vlogah. 

Sprehod skozi glavno tekmovalno sekcijo začenjam s tajvanskim filmom Stray Dogs (Jiaoyou), ki ga podpisuje stari znanec Benetk Tsai Ming-liang, ki v svojih vitrinah ima več beneških nagrad, med njimi tudi najprestižnejšo — zlatega leva iz leta 1994, za Vive L’Amour (Ai qing wan sui). Tistega leta so podelili kar dva zlata leva in Tsai Ming-liang zmagovalni oder delil z Milčom Mančevskim (Pred dežjem). Tokrat nam Ming-liang prinaša zgodbo o težkem življenju očeta in njegovih dveh otrok na ulicah tajvanske prestolnice Taipei.
Še naprej ostajamo v Aziji in se iz Tajvana selimo na Japonsko, od koder prihaja The Wind Rises, najnovejša stvaritev velikega japonskega mojstra animiranega filma Hayaoja Miyazakija, ki bo v Benetkah predstavil zgodbo o življenju Jira Horikoshija, enega izmed največjih letalskih konstruktorjev v zgodovini, ki je med drugim ustvaril vojško letalo Mitsubishi A6M Zero, s katerim so Japonci na kolena spravili Američane v Pearl Harborju. 

Med zanimivejše naslove tekmovalnega sporeda brez dvoma sodi tudi Philomena, novi film znamenitega Stephena Frearsa, v katerem Steve Coogan igra političnega novinarja, ki raziskuje zgodbo o Philomeni (igra jo Judi Dench), ženski, ki je pred petdesetimi leti bila prisiljena komaj rojenega otroka oddati v posvojitev. Naslednjih petdeset let je nesrečna ženska brezuspešno poskušala izslediti svojega potomca. 
Ekscentrični računalniški genij dela na revolucionarnem projektu, ki za cilj ima nič manj kot osvetlitev esence človeškega obstoja. Njegova prizadevanja konstantno ovirajo nadrejeni, ki želijo njegovo pozornost od projekta odvrniti z mlado pripadnico nežnejšega spola. Te vrstice na kratko povzemajo vsebino filma The Zero Theorem, nove stvaritve Terryja Gilliama, ki takole na prvo, deluje zelo zanimivo. 
Kelly Reichardt bo predstavila svoj peti celovečerec Night Moves, zgodbo o treh okoljevarstvenih aktivistih, ki se pripravljajo na zelo radikalno akcijo — želijo razstreliti jez velike hidroelektrarne, simbol energijsko potratnega družbenega ustroja, ki ga močno prezirajo. 

David Gordon Green je na začetku kariere obetal, a je potem nekako zašel s poti, začel snemati neumnosti tipa Your Highness in v tem neslavnem obdobju njegove kariere je kazalo, da je povsem izgubil kompas. Njegove zadnje stvaritve prinašajo ustvarjalno streznitev in Joe bo, upam, potrdil takšna razmišljanja. V naslovni vlogi bomo gledali Nicka Cagea, ki vsake toliko časa izbere film, v katerem dokaže svojo kvaliteto. Po Joeju se bo Cage unova vrnil k snemanju drugorazrednih filmov in spet bo treba počakati nekaj let, na njegovo omembe vredno vlogo.

Sekcija Obzorja je praviloma namenjena novim tendencam v svetovni kinematografij in tukaj je veliko težje predvideti, kateri filmi bodo pustili najgloblji pečat. Med potencialno zanimive naslove zagotovo sodi novi film Sona Siona Why Don't You Play in Hell? (Jigoku de naze warui), potem je tu še francoska drama Eastern Boys, ki jo podpisuje Robin Campillo. Lukas Moodysson zagotovo ne bo razočaral z dramo We Are the Best! (Vi är bäst!). Italijanski režiser Andrea Segre (Ime mi je Li) bo predstavil La prima neve, še eno zgodbo, ki na zanimiv način govori o integraciji imigrantov v italijansko okolje. V Benetkah bo svoj novi film (The Sacrament) predstavil tudi ameriški režiser Ti West, ki je prinesel prepotrebno svežino v utrujeni horor žanr. Nemalo zanimanja bo zagotovo pritegnil tudi Palo Alto, predvsem zato, ker ga podpisuje še ena debitantka z znamenitim priimkom (Gia Coppola). 

Za konec še poglejmo novosti, ki jih bojo zavrteli izven tekmovalne konkurence. Med njimi je še kako zanimiv The Armstrong Lie, novi film hiperaktivnega dokumentarista Alexa Gibneyja, ki se je ekspresno odzval na aktualne dogodke in v središče zgodbe postavil nedavno dopniška afera bivšega kolesarskega asa Lancea Armstronga. Andrzej Wajda bo predstavil biografsko zgodbo Nobelovega nagrajenca Lecha Walese, lanski zmagovalec Kim Ki-Duk pa bo predstavil Moebius, ki zaradi provokativne vsebine še vedno bije bitko z južnokorejskimi cenzorji. Zanimiv bi lahko bil tudi Locke, film priznanega britanskega scenarista Stevena Knighta, v katerem glavno vlogo igra Tom Hardy, ljubitelje grozljivk pa bo gotovo zanimalo nadaljevanje uspešnice Wolf Creek, ki jo spet podpisuje isti avtor (Greg Mclean). Za konec naj omenim še rimejk Eastwoode klasike Neoproščeno (Yurusarezaru mono), ki jo podpisuje talentirani japonski režiser Sang-il Lee.


ZLATI  LEV:

Ana Arabia 
Režija:Amos Gitai

Child of God
Režija: James Franco

The Police Officer's Wife (Die Frau des Polizisten)
Režija: Philip Gröning
L'intrepido
Režija: Gianni Amelio

La Jalousie
Režija: Philippe Garrel

Stray Dogs (Jiaoyou)
Režija: Tsai Ming-liang

Joe
Režija: David Gordon Green

The Wind Rises (Kaze Tachinu)
Režija: Hayao Miyazaki

Miss Violence
Režija: Alexandros Avranas

Night Moves
Režija: Kelly Reichardt

Parkland
Režija: Peter Landesman

Philomena
Režija: Stephen Frears

Sacro GRA
Režija: Gianfranco Rosi

The Rooftop  (Es-Stouh)
Režija: Merzak Allouache

Tom at the Farm  (Tom à la ferme
Režija: Xavier Dolan

Tracks
Režija: John Curran

Under the Skin 
Režija: Jonathan Glazer

The Unknown Known
Režija: Errol Morris

Via Castellana Bandiera
Režija: Emma Dante

The Zero Theorem 
Režija:Terry Gilliam


HORIZONTI

Algunas Chicas
Režija: Santiago Palavecino

Bauyr (Little Brother)
Režija: Serik Aprymov

Eastern Boys
Režija: Robin Campillo

Jigoku de naze warui (Why Don't You Play in Hell?)
Režija: Sono Sion

Mahi Va Gorbeh (Fish and Cat)
Režija: Shahram Mokri

Je m'appelle Hmmm...
Režija: Agnes B.

Medeas
Režija: Andrea Pallaoro

Il terzo tempo
Režija: Enrico Maria Artale

Palo Alto
Režija: Gia Coppola

Piccola Patria
Režija: Alessandro Rossetto

La prima neve
Režija: Andrea Segre

Ruin
Režija: Amiel Courtin-Wilson, Michael Cody

The Sacrament
Režija: Ti West

Still Life
Režija: Uberto Pasolini

Vi ar bast! (We Are the Best!)
Režija: Lukas Moodysson

La vida despues
Režija: David Pablos

Wolfskinder (Wolfschildren)
Režija: Rick Ostermann

Izven konkurence:

Amazonia
Režija: Thierry Ragobert

Die Andere Heimat — Chronik  einer Sehnsucht (Home from Home — Chronicle  of a Vision)
Režija: Edgar Reitz

The Armstrong Lie
Režija: Alex Gibney

At Berkeley
Režija: Frederick Wiseman

Gravity
Režija: Alfonso Cuaron

The Canyons
Režija: Paul Schrader

Che strano chiamarsi Federico Scola racconta Fellini
Režija: Ettore Scola

Feng Ai ('Til Madness Do Us Apart)
Režija: Wang Bing 

Locke
Režija: Steven Knight

Moebius
Režija: Kim Ki Duk

Pine Ridge
Režija: Anna Eborn

Space Pirate Captain Harlock
Režija: Aramaki Shinji

Summer 82: When Zappa Came to Sicily
Režija: Salvo Cuccia

Ukraina ne Bordel (Ukraine Is Not A Brothel)
Režija: Kitty Green

Walesa: Czlowiek z nadziei (Walesa: Man of Hope)
Režija: Andrzej Wajda, Ewa Brodzka

Yurusarezaru mono (Unforgiven)
Režija: Lee Sang-Il

četrtek, 22. avgust 2013

Now You See Me (2013)


Slovenski naslov: Mojstri iluzij
Država: ZDA, Francija
Leto: 2013
Žanri: Krimi, Misterij, Triler
Dolžina: 115' , Imdb 
Režija: Louis Leterrier
Scenarij: Ed Solomon, Boaz Yakin
Igrajo: Jesse Eisenberg, Mark Ruffalo, Woody Harrelson, Mélanie Laurent, Isla Fisher, Dave Franco, Michael Caine, Morgan Freeman

Čeprav o hollywoodskih izdelkih zadnje čase pišem bolj poredko, to še ne pomeni, da na mojem meniju ni filmov iz aktualne multipleks ponudbe. Velikanski delež hollywoodske produkcije pravzaprav še vedno ne gre mimo mene nepreverjeno in Mojstri iluzij je eden tistih naslovov, pri katerem sem po tihem upal na presenečenje. Ob Iluzionistu (The Illusionist, Neil Burger, 2006) in Skrivnostni sledi (The Prestige, Christopher Nolan, 2006), sem se kar dobro zabaval in Mojstri iluzij je imel potencial, da doseže podoben rezultat. Minulo delo režiserja Louisa Leterrierja je zbujalo mešane občutke, še več dvomov v kvaliteto končnega izdelka pa je porajal podatek o petih imenih, ki so napenjali možgane pri pisanju scenarija, ki želi vedno biti nekaj korakov pred gledalcem. Nekako tako pravi Jesse Eisenberg aka Daniel Atlas, ki mu za ovratnik diha FBI detektiv Mark Ruffalo, ki v filmu zastopa naše interese, oziroma z nami deli svojo perspektivo.
Uvod v zgodbo je demonstracija spretnosti čarovnikov, ki se v nadaljevanju pripovedi združijo v iluzionistično skupino imenovano Štirje jezdeci. Skupina je ustanovljena na pobudo skrivnostneža iz ozadja, ki štirim izbrancem izroči vabilo, ki se mu nihče izmed njih ne more upreti. Nekronani vodja skupine je že omenjeni Atlas, ki združi moči s svojo bivšo asistentko Henley (Isla Fisher), mentalistom Merrittom (Woody Harrelson) in spretnim žeparjem Jackom (Dave Franco). Po enem letu vaj in priprav skupina v Las Vegasu uprizori šov pod pokroviteljstvom zavarovalniškega magnata (Michael Caine). Šov, ki si ga bojo vsi dobro zapomnili, saj skupina uprizori spektakularen rop na daljavo, po katerem banka v Parizu ostane prikrajšana za zajeten kupček denarja. Iluzionisti v stilu Robina Hooda razdelijo denar med obiskovalce predstave in FBI se znajde pred nerešljivo uganko — kako Štirim jezdecem dokazati krivdo? In ker je denar francoski, se v zgodbo vključi tudi Interpol, ki na pomoč pošlje Mélanie Laurent, ki bo Ruffalu pomagala zašiti poredne iluzioniste. Toda naloga je vse prej kot enostavna, zato naveza Ruffalo-Laurent poišče pomoč izkušenega iluzionista (Morgan Freeman), ki se zelo uspešno ukvarja z analizo in demistifikacijo zapletenih trikov.   
Mojstri iluzij, ki ves čas zatrjujejo, da so tri-štiri korake pred nami, že v uvodnih minutah razkrijejo nekaj pomembnih dejstev, ki jih pozorno oko ne bo spregledalo. V mislih imam skrivnostneža s kapuco, ki je očitno naš človek X. Mož, ki vleče poteze, ali drugače, stric iz ozadja, če se izrazim v našem aktualnem političnem žargonu. Okej, to smo akceptirali, krenili naprej in film je za silo še funkcioniral, vse do trenutka dokler naš mojster demistifikacije ni omenil neke zadeve iz preteklosti. Staro zamero, če sem natančen in dejstvo, da so se ustvarjalci odločili taisto zamero prenesti s kolena na koleno, ne omili prozornosti takšnega scenarističnega manevra. Na tej točki so pretrgane še zadnje nitke, ki so držale nesmiselno in za lasje privlečeno zgodbo nad površjem. Iz minute v minuto me je bolj matralo vprašanje, kakšna je sploh motivacija Jezdecev, zakaj počnejo stvari, ki jih, konec koncev, lahko spravijo za zapahe, vendar je ob tako površni karakterizaciji, kot smo je deležni tukaj, bilo iluzorno pričakovati resen odgovor na to vprašanje. In ob tem ne gre pozabiti, da film večino časa ohranja resno držo, se jemlje skrajnje resno i si s tem dela medvedjo uslugo. Mlačnega poskusa karakterizacije sta deležna le FBI agent in njegova francoska pomočnica, vsi ostali liki pa so povsem plastični in neživljenjski. Tudi Jesse Eisenberg, ki ga z veseljem poslušam, s svojim hitrim jezikom ne uspe zamaskirati dialoške podhranjenosti (mogoče je edina izjema besedni dvoboj Caine-Freeman). Mojstri iluzij so se v še eni pomembni točki odrezali podpovprečno — triki me nikakor niso zadovoljili, saj nam je tiste manjše fore na veliko zanimivejši način pričaral že David Blaine, tiste osrednje točke pa so do te mere skregane z realnostjo, da v njih nisem našel nobenega zadoščanja. Mojstri iluzij so hitra roba, ki bo še hitreje potonila v pozabo. Spominjali se ga bojo le investitorji, ki si manejo roke ob skoraj 300-milijonskem izkupičku na kino blagajnah in na tej gori denarja optimistično načrtujejo nove podvige svojih iluzionistov. (+2)


Ocena:




sreda, 21. avgust 2013

Äta sova dö [Eat Sleep Die] (2012)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Eat Sleep Die
Država: Švedska
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 104' ,  Imdb
Režija: Gabriela Pichler
Scenarij: Gabriela Pichler
Igrajo: Nermina Lukač,  Milan Dragišić, Jonathan Lampinen, Peter Fält, Ružica Pichler, Elin Berg

Äta sova dö ali po domače Jej, spi, umri, je prvenec mlade švedske režiserke Gabriele Pichler, ki je med drugim prejel štiri zlate hrošče (švedski oskarji) in nagrado občinstva v Benetkah, v programskem sklopu Mednarodni teden kritike. Najuspešnejši švedski film lanskega leta je socialna drama, ki v fokus vzame življenje malih ljudi na švedskem podeželju v času aktualne ekonomske krize. Naša glavna protagonistka, 20-letna Raša (Nermina Lukač), živi z brezposelnim očetom, ki zaradi kroničnih težav z zdravjem ne more najti adekvatne zaposlitve. Raša je zadovoljna s svojo službo v lokalni pakirnici sadja in zelenjave. Delovne dolžnosti opravlja vestno in zanesljivo, saj se zaveda, da s svojo stopnjo izobrazbe ne bo nikoli dobila boljšega delovnega mesta. Raša je malce nenavadno dekle — s svojo netipično pobalinsko držo se je prikupila večini, med sodelavci in izven delovnega okolja — povsod je sprejeta s simpatijami in punca se počuti dobro v svoji koži. Mladi, sramežljivi Nicki je njen sodelavec in najboljši prijatelj, s katerim Raša občasno pobegne nazaj v nedolžni otroški svet, v katerem lahko za nekaj trenutkov pozabi realnost delavke v pakirnici, ki prinaša kruh na mizo zase in svojega bolnega očeta. Raša po moško prenaša vse, kar ji servira življenje in čeprav je včasih težko, lahko rečemo, da punca živi srečno življenje. Toda nad njeno usodo se nabirajo temni oblaki — ekonomska kriza ni obšla majhnega mesteca in vodilni možje podjetja načrtujejo bistveno zmanjševanje števila zaposlenih. 
Debitantka Gabriela Pichler je snemala po lastnem scenariju, ki vsebuje mnogo avtobiografskih elementov, saj Gabrielo in njeno glavno protagonistko povezuje marsikakšna pod(r)obnost,  preslikana iz režiserkinega življenja. Tako kot Raša tudi Gabriela prihaja iz imigrantske delavske družine in čeprav je bila rojena v predmestju Stockholma, avstrijsko-bosanske korenine so gotovo igrale pomembno vlogo pri formiranju njene osebnosti. Gabriela je tako kot Raša odraščala na podeželju in delala v tovarni, dokler nekega dne ni sklenila, da bo poskušala uresničiti svoje sanje in se vpisala v šolo za filmsko režijo. Rezultat tih prizadevanje je zelo zanimiva karakterna drama,  ki jo na svojih plečih suvereno iznese simpatična Nermina Lukač. Mlada igralka je v svojem debitantskem nastopu ustvarila eden tistih posebnih filmskih likov, ki še dolgo časa ostanejo z gledalcem. Čeprav bi vam z veseljem predstavil kakšen košček mozaika, ki sestavlja njeno zanimivo osebnost, mislim, da bo najbolje, če Rašo spoznate kar sami. Gabriela Pichler je v na pol dokumentarističnem slogu, s premišljeno izbiro snemalnih lokacij  in pisano igralsko zasedbo, sestavljeno iz neprofesionalnih igralcev, lepo ujela vzdušje življenja na švedskem podeželju. V osrčju zgodbe stoji portret nekoliko neobičajnega odnosa med očetom in hčerko, v katerem je otrok po spletu okoliščin prevzame večji del starševskih funkcij in nalog. Režiserka pravi, da je s svojim filmom želela na novo definirati podobo švedske nacionalne identitete — podobo, ki jo danes tvorijo tudi otroci priseljencev, ki Švedsko doživljajo kot edino domovino, a se kljub temu morajo nositi s predsodki okolice, ki jih še vedno ne obravnava kot enakopravne člane skupnosti. Film se skozi perspektivo težje zaposljivega kadra (mladih, starejših in nizko kvalificiranih) dotakne aktualne vseevropske problematike brezposelnosti. Obravnavane teme mogoče zvenijo depresivno, vendar je režiserki uspelo zgodbo oplemenititi s pravo dozo finega humorja, ki se odlično sklada z obravnavano tematiko. Film bi po moji oceni lahko bil boljši, če bi se očetov socialni status definiral manj površno, z več podrobnostmi in boljšo utemeljitvijo njegovega položaja. Na drugi strani sem dobil občutek, da je centralna figura v nekaterih točkah nepotrebno obremenjena z detajli, ki delujejo malce prisiljeno. Kljub temu je Äta sova dö zanimiv prvenec, ki nam je razkril nove talente (režiserka in glavna igralka), ki si zagotovo zaslužijo pozornost in omembo. (+3)


Ocena:


četrtek, 8. avgust 2013

Before Midnight (2013)


Slovenski naslov: Pred polnočjo 
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama, Romantični
Dolžina: 109', Imdb
Režija: Richard Linklater
Scenarij: Richard Linklater, Julie Delpy, Ethan Hawke
Igrajo:  Ethan Hawke, Julie Delpy, Seamus Davey-Fitzpatrick, Athina Rachel Tsangari, Yiannis Papadopoulos

Richardu Linklaterju sem že namenil nekaj vrstic v zapisu posvečenem njegovi komični drami Bernie (2011), zato se lahko mirne duše osredotočim na tretje dejanje zgodbe o Jesseju in Celine, Američanu in Francozinji, ki sta se pred skoraj dvajsetimi leti spoznala na Dunaju, skupaj preživela romantično noč in potem odšla vsak na svojo stran. Pred zoro (Before Sunrise, 1995) je prejel srebrnega medveda v Berlinu in svetu pokazal, kakšen mora biti romantični film, ki lahko zadovolji tudi zahtevnejšega gledalca. Natanko devet let kasneje se je njuna zgodba nadaljevala v Parizu, kjer je zdaj že poročeni Jesse, med promocijo svoje nove knjige, znova srečal Celine. Pred sončnim zahodom (Before Sunset) je pokazal, da so čustva, ki so se rodila pred devetimi leti še vedno zelo močna, še vedno sta se odlično ujemala in dopolnjevala, signali, da sta si usojena, pa so bili celo močnejši in jasnejši, kot pred devetimi leti. Zgodba se je končala z vprašanjem, na katerega smo dobili odgovor šele letos. Ja, znova smo morali počakati devet let. Spomnimo se — takrat  smo se spraševali, če se je Jesse vrnil v k ženi in sinu v ZDA in Linklater Pred polnočjo odpre z odgovorom na to vprašanje. 
Jesse se na letališču poslavlja od svojega 14-letnega sina Hanka, ki z njegovo bivšo ženo živi v Ameriki. Sinko je pri očetu preživel poletje, ki je po njegovih besedah najboljše poletje njegovega življenja  in mogoče je prav ta izraz privrženosti bil tista kaplja čez rob, iz katere se bo kasneje razvil osrednji konflikt, ki bo na resno preizkušnjo postavil trdnost očetovega drugega zakona. Malce kasneje se Jesse usede v avto parkiran na grškem letališču in takrat že vemo, da pred devetimi leti ni zapustil Pariza. Celine sedi na sovoznikovem sedežu, na zadnji klopi pa spita plavolasi dvojčici, njuna otroka. Družina je v Grčiji, na počitnicah, kamor je Jesseja in družino povabil njegov grški prijatelj, prav tako pisatelj. Na poti z letališča se zakonca zapleteta v pogovor iz katerega izvemo, da je Celine ponujena zanimiva služba v javni upravi. Med pogovorom Jesse namigne, da bi mogoče bilo najbolje, če bi se vsi skupaj preselili v ZDA. Hank se nahaja v puberteti in očeta potrebuje bolj kot kdajkoli, razlaga Jesse. Celine je proti. Nekaj časa so že živeli v ZDA in ni se obneslo, poleg tega bi to pomenilo konec njenih kariernih načrtov. Izmenjava nasprotujočih mnenj se konča z miroljubno resolucijo — nič se ne bo spremenilo brez popolnega soglasja obeh. Toda načete teme se ne da tako enostavno pomesti pod preprogo. Ravno nasprotno, kratek stik med zakoncema učinkuje kot nekakšen magnet za vsa drobna nezadovoljstva akumulirana v devetih letih skupnega življenja. 
Prva dva Before filma sta se ukvarjala z romantično fantazijo, oziroma raziskovala romantična pričakovanja posameznika in tisti pozitivni idealizem, ki zaljubljeno dušo žene naprej. Ki jo spravi do tega, da z nekom želi deliti dobro in slabo, z njo/njim imeti otroke in se starati ob njej/njem. Sam pripadam generaciji, ki se je prepoznala že v prvem filmu in se potem sinhronizirano starala s trilogijo in njenimi liki, vsako novo poglavje zgodbe pa nam je prineslo situacije, s katerimi smo se zlahka identificirali in jih razumeli. Pred polnočjo se od dveh prejšnjih instalacij razlikuje predvsem v pristopu, saj Linklater in njegova glavna igralca (so-avtorja) romantična pričakovanja ob tej priložnosti potisnejo na stranski tir. Mladostniški idealizem, s katerim se vsak mlad človek podaja v skupno življenje, je obtičal nekje v preteklosti, je pozabljen. Tokrat ustvarjalce zanima, kakšen je rezultat teh mladostniških projekcij, zanima jih, kaj se dogaja v zakonu, ko se romantika in idealiziranje partnerja počasi umikata praktičnim problemom, ki ji prinaša življenje v zakonski skupnosti. Na tapeti je vse od odnosa do potomcev, vpliva profesionalnega življenja na pomembne življenjske odločitve, do seksualnega življenja. Menim, da je celotna trilogija rezultat odlične scenaristično-režisersko-igralske fuzije, ki nam je v tretje ponudila verjetno najboljši rezultat doslej. Mogoče se na naslovnem primeru še najbolj jasno vidi, da tudi v filmskem biznisu iskreni prijateljski odnosi sodelujočih lahko bistveno izboljšajo kvaliteto končnega produkta. Pred polnočjo je istočasno najbolj resnoben in najbolj komičen del trilogije, kar je kvaliteta, ki jo lahko ponudijo le najboljši. Vse znova počiva na vrhunskih, dobro konstruiranih in tempiranih dialogih in izvrstnih igralskih nastopih, ki so izdatno začinjeni s še vedno izjemno močno kemijo na relaciji Delpy-Hawke. Skratka, Pred polnočjo je eden najboljših filmov letošnjega leta, velečastno sklepno dejanje ene najpomembnejših trilogij ameriškega neodvisnega filma. Čeprav se nikoli ne ve, kaj nam prinaša prihodnost in mogoče čez devet let dobimo novo epizodo. Torej, obvezen ogled za vse, ki so uživali v prvih dveh filmih, za vse ostale pa priporočilo, naj se zadeve lotijo kronološko, od prvega filma naprej. Prepričan sem, da vam ne bo žal.  (+4)                        


Ocena:



nedelja, 4. avgust 2013

Only God Forgives (2013)


Slovenski naslov: Samo bog odpušča 
Država: Francija, Tajska, ZDA, Švedska
Leto: 2013
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 90',  Imdb
Režija: Nicolas Winding Refn
Scenarij: Nicolas Winding Refn
Igrajo:  Ryan Gosling, Kristin Scott Thomas, Vithaya Pansringarm, Yayaying Rhatha Phongam, Tom Burke, Sahajak Boonthanakit

Kraj dogajanja: Bangkok, Tajska. Brata Julian (Ryan Gosling) in Billy (Tom Burke) vodita boksarski klub, ki je v resnici le krinka za glavno dejavnost — posel z mamili. Preprodaja drog ni edina nečedna aktivnost Julianovega brata, ki se v večernih urah najraje sprehaja po bangkoški rdeči četrti. Dejstvo, da se rad zabava z mladoletnimi dekleti je manj problematičen del njegove sprevrženega seksualnega življenja. Billy je namreč v družbi prostitutk zelo nasilen moški in ena izmed njegovih epizod v rdeči četrti se konča tragično. Krvavo truplo mladega dekleta in Billyjev okrvavljeni obraz — to je  prizor, ki ga zatečejo policisti, ko prispejo na kraj dogodka. Malce kasneje si prizorišče zločina ogleduje skrivnostni detektiv Chang (Vithaya Pansringarm), ki pri svojem delu uporablja zelo nekonvencionalne metode. Podrejenim naroči, naj na prizorišče pripeljejo očeta umorjene prostitutke, rezultat takšne povelje je še eno truplo na prizorišču. Truplo je, kakopak, Billyjevo. Billyjev umor v Bangkok pripelje njegovo mater (Kristin Scott Thomas), ki od Juliana zahteva maščevanje bratovim morilcem. Julian pod materinim pritiskom začne raziskovati ozadje umora, vse poti pa ga vodijo proti skrivnostnem detektivu Changu. 
Only God Forgives je film ki polarizira. Močno. Slabe ocene prevladujejo in verjetno bi povprečno zadovoljstvo kritikov izraženo v odstotkih bilo še nižje, če vsaki peti ali šesti ocenjevalec filmu nebi namenil zelo visoke ocene. Tomatometer se je ustavil pri 38-ih odstotkih, Metascore pa je še za odstotek nižji, na vsako pozitivno kritiko pa se praviloma usuje pravi plaz negativnih komentarjev. Iz teh odzivov je moč razbrati močno frustracijo večine, ki svoje nezadovoljstvo z Refnovim najnovejšim produktom izkazuje zelo množično. Mislim, da je tukaj še najbolj na mestu vprašanje, zakaj toliko ljudi čuti potrebo izraziti svojo frustracijo? Vsi smo že velikokrat videli film, ki nam ni bil všeč, a smo potem nanj hitro pozabili, filmska zgodba je enostavno izpuhtela iz naših malih sivih celic in to je to.  Torej, zakaj toliko jeznih (mislim, da ne pretiravam s takšno kvalifikacijo) gledalcev? Edini smiseln odgovor ki mi pade na pamet je, da vsi ti nezadovoljneži iz svojih glav enostavno ne morejo izbiti Refnovih slik. Ni jim všeč in želijo pozabiti, a je to kar so videli vseeno preveč intrigantno, preveč izzivalno, da bi se tako hitro izbrisalo iz spomina.
Zato mi je še toliko bolj nerazumljivo, ko poklicni novinarji svoje frustracije izrazijo v številkah, filmu podelijo zaničevalno oceno (0/5) in trdijo, da je Samo bog odpušča eden najslabših filmov vseh časov, kajti že sama vizualna lepota filma bi morala zadostovati za bolj prizanesljiv tretma. Vedno se izpostavlja Vozi! (Drive, 2011), kot nekakšno izhodišče in poudarja razočaranje, da je režiser po enem fajn filmu posnel takšno nerazumljivo zmedo od filma. K..c gleda (odlični) Drive! Pozabite na Drive! Naredite domačo nalogo in si oglejte Božjega bojevnika (Valhalla Rising, 2009). Po možnosti tudi Bronsona (2010). Če nič drugega, boste vsaj malce bolj pripravljeni na Only God Forgives. Zdaj se bom posvetil moji interpretaciji videnega, zato opozarjam vse, ki filma še niso videli, naj se tukaj ustavijo. Od tukaj naprej je vse polno spojlerjev.
Veliko je teorij, s katerimi se poskuša dešifrirati bistvo naslovne stvaritve in ena izmed najbolj pogostih je tista, da detektiv Chang pooseblja Vsemogočnega. Njegovo policijsko spremstvo so angeli, ki ga varujejo in mu pomagajo uveljavljati pravico. Večina teh interpretacij temelji na nekem članku, v katerem je režiser povedal, da je iz igralca ki igra Changa želel iztisniti karseda boljši performans, zato mu je v pripravah na snemanje prizorov šepetal na uho: Ti si Bog! Ti si Bog! Okej, mogoče je nekaj na tem, toda jaz sem Changa vseeno doživel nekoliko drugače. Film sem videl le enkrat in možnost, da z mojo interpretacijo merim povsem mimo, je vsekakor realna opcija, vendar mi se sledeča razlaga enostavno zdi najbolj smiselna. Torej, kar k bistvu. Chang ne obstaja. Chang je v resnici le Julianov alter ego, imaginarni maščevalec in pravičnik, druga polovica njegove razcepljene osebnosti. Odraščanje ob ženski, kakršna je Juilanova mati, incestna namigovanja in spoznanje, da  umoril lastnega očeta, vsekakor ponujajo osnovo za razvoj takšne motnje.
Julian je ustvaril svojega temačnega sopotnika zato, ker je prešibek, da bi se samostojno nosil z družinsko disfunkcijo in nalogami, ki jih pred njega postavlja njegova zlobna mati. Ta v nekem trenutku izjavi, da je že ko ga je nosila v trebuhu čutila, da je drugačen. Čutila je, da ni zloben kot njegov starejši brat, kot njegov oče, kot ona. Dalje, Chang ne ubije očeta umorjene prostitutke ampak ga kaznuje z rezanjem — tudi Julian ne želi vzeti njegovega življenja. Chang je direktni krivec za Billyjevo smrt, Julian meni, da je brat dobil tisto, kar je zaslužil. Ko Chang naposled pokonča mater in tako simbolično v onstranstvo pošlje še zadnjega zlobnega člana družine, se nad materinim truplom nekaj trenutkov kasneje pojavi Julian. S Changovim mečem v rokah. Zdi se, da se Julian ob materini smrti počuti podobno, kot se je počutil, ko je umrl Billy. Njena smrt je zanj zaslužena, pravična. Roke v materinem razrezanem trebuhu simbolizirajo željo po vrnitvi na začetek, ko je bil zgolj nedolžno bitjece v njenem trebuhu. Ponavljajoči se motiv rezanja rok, ki se v Julianovi glavi vrti od samega začetka filma, je samoobsodba, kazen za izdajo družine, kazen za umor očeta, brata in matere. Menim, da je v filmu veliko kadrov in prizorov, ki nakazujejo dualnost Julianove osebnosti. Drugi ogled bo verjetno razkril še marsikaj, ki je ob prvem pogledu ostalo spregledano, a zaenkrat se mi opisana razlaga zdi najbolj verjetna. Vedno sem zadovoljen, ko me film spravi k razmišljanju in Samo bog odpušča je zagotovo bil ena izmed bolj zahtevnih filmskih izkušenj v zadnjih nekaj let. Lahko ga doživimo kot čisti nesmisel (kakor trdijo mnogi), toda že sama vizualna dovršenost filma je po moji oceni dovolj tehten razlog, da mu ponudimo priložnost. 


Ocena:


četrtek, 1. avgust 2013

Mud (2012)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 130' , Imdb
Režija: Jeff Nichols
Scenarij: Jeff Nichols
Igrajo: Tye Sheridan, Jacob Lofland, Matthew McConaughey, Sam Shepard, Reese Witherspoon, Ray McKinnon, Sarah Paulson, Michael Shannon  

Po velikem uspehu Zaklonišča (Take Shelter, 2011) so tudi tisti, ki niso dojeli velikega potenciala, ki ga je Jeff Nichols pokazal s prvencem Shotgun Stories (2007), z zanimanjem čakali njegov naslednji korak. Korak, ki je v skladu s časovno distanco, ki je ločevala njegova prejšnja filma prišel nepričakovano hitro. Mud je že maja 2012 premierno predvajan v osrednji tekmovalni sekciji canskega festivala, a potem je minilo skoraj leto dni, preden je film prišel v redno kino distribucijo. Zdaj smo z izidom blu-ray ploščka na svoje prišli vsi, ki ga nismo uspeli ujeti na velikih platnih. Škoda, kajti Mud je film za kino dvorano, ki ga lahko povsem objektivno ovrednotiš šele po ogledu na velikem platnu. S svojim tretjim filmom se Nichols vrača v rojstni Arkansas, v okolje v katerem je začel svojo filmsko pot, z zgodbo o nesporazumih članov družine Hayes. Štorijo v kateri je nosilno vlogo odigral izvrstni Michael Shannon, s katerim sta potem očarala mnoge z že omenjenim Zakloniščem. Shannon je tudi tokrat zraven v manjši cameo vlogi in že je potrjeno, da bosta režiser in igralec znova združila moči v Nicholsovem naslednjem, za zdaj še neimenovanem, znanstveno-fantastičnem projektu.
V naslovnem pa sta naslovni vlogi pripadli vedno boljšem in zanimivejšem Matthewu McConaugheyju (Mud) in mladem Tyeu Sheridanu (Ellis), ki je padel v oko že v Malickovem  Drevesu življenja (The Tree of Life, 2011). Ellis in njegov najboljši prijatelj Neckbone odlično poznata svoje majhno mestece in bližnjo okolico, ki leži na območju delte mogočnega Misisipija. Med raziskovanjem okolice na enemu izmed bližnjih otočkov odkrijeta čoln, ki je zaradi poplav končal v krošnji drevesa. Fanta si v njem želita urediti nenavadno hišico na drevesu, toda njun načrt hitro pade v vodo, ko v čolnu odkrijeta ostanke hrane in ugotovita, da je nekdo očitno imel podobno idejo. Malce kasneje v bližini srečajo človeka, ki je zasedel njihov čoln. Ime mi je Mud, reče, in jima razloži, da tudi sam izvira iz teh koncev. Fantom kmalu postane jasno, da je možakar ubežnik, ki se skriva pred kdo ve kom in kdo ve čem, pištola za njegovim pasom pa nakazuje, da tisti ki ga iščejo, ne prihajajo v prijateljskem razpoloženju. Mud oceni, da bo najbolje, če fantom nekoliko pojasni svojo situacijo in ju prosi za pomoč. Razloži, da je umoril človeka, v zgodbo pa je vpletena tudi ženska, ki jo ljubi. Ženska, ki jo zdaj skrit čaka na tem otočku in s katero planira pobegniti daleč stran. V mesto ne sme, zato fanta prosi, da mu prinesejo nekaj hrane. Neckbone je previdno nezaupljiv, toda Ellis se odloči, da mu bo pomagal.
Jeff Nichols je že v 90-ih začel razvijati koncept in naredil več scenarističnih osnutkov, ki so bili navdihnjeni z deli Marka Twaina (Prigode Toma Sawyerja, Prigode Huckleberryja Finna), katerih rdeča nit je odraščanje ob Misisipiju.  Zato tudi Ellis in Neckbone odraščata ob Misisipiju, nekaj skritega pomena pa se skriva tudi v imenu glavnega odraslega protagonista. Mud ni le blato, ki na nek način simbolizira korenine naslovnega junaka, ampak tudi prva beseda v slengovski skovanki Mud Cat State, s katero domačini označujejo državo Mississippi. V takšno izvenmestno okolje, med male, revne ljudi je Nichols inštaliral svojo zgodbo o odraščanju, ljubezni in prijateljstvu, povedano iz perspektive 14-letnega fanta, ki se na samosvoj način sooča z grožnjo razpada lastne družine. Temelji Ellisove družine se že pošteno majejo in ločitev staršev je le še vprašanje časa, fant pa je obenem na skrivaj zaljubljen v malce starejše dekle, ki je zanj nedosegljivo. Zato ne preseneča, da želi pomagati človeku, ki je storil zločin iz ljubezni. Človeku, ki je pokončal slabega človeka in človeku, ki ga zaradi tega preganja še več slabih ljudi. Ellis je poln mladostniškega idealizma, ki motivira njegova dejanja, v katerih potem tudi ne povsem iskren odpadnik prepozna tiste največje človeške vrednosti.
Vrednosti, ki jim nihče s srcem na pravem mestu, ne more in ne sme obrniti hrbta. Razkol med starši je za fanta razlog več, da poskuša pomagati Mudu, ki se je, za razliko od njegovega pasivnega očeta, pripravljen boriti za ljubezen. Iz enakih razlogov deček v Mudu najde vzornika, njegova iskrenost in privrženost pa v tistih ključnih trenutkih pri ubežniku aktivira prirojeni zaščitniški/starševski gen. Nicholsov tretji film v scenarističnem smislu ne prinaša pretirano izvirne zgodbe, toda rahla scenaristična podhranjenost in po hollywoodskih standardih ukalupljeno sklepno dejanje vseeno ne zasenčita tistih odločilnih elementov, ki filmu prinašajo integriteto in kvaliteto. Živopisne, zanimive in dobro karakterizirane like, odlično umestitev zgodbe v prostor in zares vrhunski vizualni dizajn, ki ga podpisuje režiserjev stalni sodelavec Adam Stone. Nichols je režiser, ki zna z igralci, zato je tudi prispevek igralske ekipe na primerno visokem nivoju. Ob karizmatičnem Samu Shepardu in prerojenem Matthewu McConaugheyju velja izpostaviti obe mladi igralski zvezdi: Tye Sheridan in njegov filmski prijatelj Jacob Lofland sta naravna talenta pred kamero, s katerima se v prihodnje bomo zagotovo še srečali.


Ocena: