The Rover (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: Avstralija, ZDA 
Leto: 2014
Žanri: Drama, Krimi  
Dolžina: 103' , Imdb
Režija: David Michôd
Scenarij: David Michôd, Joel Edgerton
Igrajo: Guy Pearce, Robert Pattinson, Scoot McNairy, David Field

Po ogledu odličnega prvenca Živalsko kraljestvo (Animal Kingdom, 2010) sem bil eden izmed mnogih, ki so z velikim optimizmom pričakovali naslednji projekt Davida Michôda. Štiri leta kasneje je Avstralec v Cannesu predstavil The Rover (Potepuh), ki ni pospremljen z enakim navdušenjem kot prvenec, toda povprečje kritiških ocen je vseeno ponujalo razloge za zmerni optimizem.

Dogajanje je postavljeno v avstralsko divjino, deset let po velikem ekonomskem kolapsu svetovnega gospodarstva. Posledice finančnega zloma  so uničujoče — razkroj socialno-ekonomskega sistema je radikalno spremenil podobo sveta, novi družbeni red ima vse karakteristike post-apokaliptične družbe. Rudniki v avstralskih brezpotjih so pritegnili delavce iz vsega sveta, ki s trdim delom poskušajo zaslužiti dovolj za preživetje. Za njimi so prišli kriminalci in odpadniki, ki si poskušajo odrezati svoj kos pogače. Rudnike in dragoceni tovor, ki se z železnico pošilja proti večjim centrom, varujejo do zob oboroženi pogodbeniki, krhki red in mir varujejo maloštevilni in povsem nemotivirani pripadniki avstralske vojske.

Del tega sveta je tudi skrivnostni samotar Eric (ime v filmu ni omenjeno), propadli farmer in bivši poklicni vojak, ki poišče osvežitev v neki obcestni beznici. V teh trenutkih v isti smeri drvi vozilo s tremi kriminalci, ki so malo pred tem oropali bližnjo vojaško postojanko. Za seboj so pustili ranjenega pajdaša, zaradi česa se med trojico vname prepir, ki kmalu preraste v fizični obračun. Voznik v nekem trenutku izgubi oblast nad vozilom, ki konča v obcestnem jarku. Ravbarji morajo hitro nadaljevati pot, zato ukradejo v bližini parkiran avto. Ericov avto, ki ga ta potem želi na vsak način dobiti nazaj. Zato v pogon spravi prevrnjeno vozilo kradljivcev in s polnim plinom oddrvi za njimi. Njegova odločnost in neustrašnost namigujeta, da avto, ali tisto kar je v avtu, zanj ima neizmerljivo vrednost. Na poti sreča četrtega člana tolpe, ranjenega in malce počasnega Reya in ga prisili naj mu pomaga poiskati njegove pajdaše.

To je točka, v kateri se združita usodi dveh poškodovanih duš: nevarnega, zagrenjenega Avstralca, ki je izgubil vse, kar se je izgubiti dalo in naivnega in nekoliko zmedenega ameriškega fanta,  ki je odraščal v tej post-apokaliptični eri. Michôd je v sodelovanju s starim znancem Joelom Edgertonom napisal odličen scenarij, ki kljub minimalizmu ponuja dovolj informacij, ki so nam v pomoč pri usvajanju določenih sklepov. The Rover ni film, ki hoče vsako situacijo pojasniti z dialogom — besedičenje zamenjajo podobe, ki odlično funkcionirajo v napetih situacijah, v katerih igralci s svojimi dejanji in telesno mimiko nudijo vse potrebne informacije. Tu ne boste našli neumnih dialoških vložkov, s kakšnimi večina filmarjev po nepotrebnem opremlja napete prizore. Liki ne govorijo veliko, a ko spregovorijo, to storijo ker imajo nekaj za povedati.  Besede so izrečene zato, da ponudijo pomembne informacije in pomagajo definirati  značaje, dialoške vrstice pa so povsem prečiščene nepotrebnega balasta. 

Avstralska divjina je za snemalce vedno bila dar  z  nebes in tudi The Rover v tem smislu ni nobena izjema. Vizualno komponento filma je ukrojila mlada argentinska umetnica Natasha Braier (XXY, Sommers Town, The Milk of Sorrow), ki v sodelovanju z Michôdom ustvari izjemno kinetičen svet, ki oči od prvih kadrov dalje priklene na zaslon. Potrebno je le nekaj minut, da se povsem potopimo v dogajanje, takšen učinek na gledalca pa lahko dosežejo le največji mojstri filmske obrti. Lik Guya Pearca je zastavljen tako enigmatično, da mu tudi tisi, ki jim ne bo všeč počasnost in minimalistični pristop, ne bodo tako enostavno obrnili hrbta.  Vzdušje, zaprašena pokrajina in zanemarjeni protagonisti so glavni razlogi, zaradi katerih imamo občutek, da gledamo vestern (le da prave konje zamenjajo jekleni). Michod tu znova pokaže, kako zelo dobro obvlada suspenz in režijo akcijskih prizorov. 

Duša filma vseeno niso akcijski prizori in fina vizualizacija post-apokaliptičnega sveta — bistvo  pripovedi tvori odnos dveh moških, ki  sta na začetku skupne poti skoraj povsem dehumanizirana. Eric je edini preživeli član družine, Reya, ki ni vajen samostojnega funkcioniranja, pa je zapustil brat in njegovi pajdaši (edina družina, ki jo pozna). V svetu v katerem je človek človeku volk so čustva znamenje šibkosti in breme, ki si ga nihče ne želi dovoliti. Eric iz začetka filma je mizantrop,  ki za sočloveka ne bi storil nič, toda nekaj dni v družbi problematičnega in naivnega mladeniča z neomadeževano dušo v njem prebudi  globoko potisnjena čustva. Kljub pesimizmu, ki prežema film, Michôdu uspe subtilno izpostaviti bistvo človekovega obstoja in tako na nek način, vsej negativnosti navkljub, gledalcu posredovati optimistično sporočilo. Oba glavna protagonista sta sijajna. Guy Pearce je tu (rekel bi, pričakovano) ustvaril še eno vlogo, po kateri ga bomo pomnili, nekoliko nepričakovano pa svoj najboljši igralski dosežek  zabeleži vedno boljši Robert Pattinson, ki se počasi otresa imidža igralca za najstniško populacijo. David Michôd se je  potreboval samo dva filma, da se v mojih očeh promovira v enega izmed najpomembnejših avstralskih režiserjev današnjice in od njega v bodoče nedvomno lahko pričakujemo še veliko dobrih stvari.

 

Ocena: