petek, 22. maj 2015

Simindis kundzuli [Corn Island] (2014)



Slovenski naslov: -
Država: Gruzija, Nemčija, Francija
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 100' ,  Imdb 
Režija: George Ovashvili 
Scenarij: Roelof Jan Minneboo, George Ovashvili
Igrajo: Ilyas Salman, Mariam Buturishvili, Irakli Samushia

Pomlad na reki Inguri, ki formira naravno mejo med Gruzijo in Abhazijo. Konec zime in topljenje snega v gorah je močno dvignilo gladino reke, ki s seboj prinaša plodno kavkaško prst. Vrnitev vodostaja na običajne vrednosti ustvari majhne otočke sredi reke, ki se nad gladino obdržijo vse tja do pozne jeseni, ko močno deževje znova dvigne vodostaj. Ta košček nikogaršnje zemlje na razmejitveni črti med sprtima stranema postane primarno prizorišče poetične eksistencialne drame, ki v svojem jedru prinaša neverjetno cinematičen portret razmerja med človekom in naravo. Prihod starega kmetovalca na otoček in njegova ekspertiza pri testiranju primernosti prsti nam govori, da tega ne počne prvič. Na njegovem od sonca in vetra razbrazdanem obrazu se izrisuje zgodba človeka, ki ga je konstantni boj z naravo izoblikoval v močnega posameznika, ki zna preživeti v najbolj neprijaznih okoliščinah. V naslednjih dneh s seboj na čolnu pripelje les in začne postavljati zasilno bivališče, pri postavitvi improviziranega zatočišča mu na pomoč priskoči najstniška vnukinja. Tako kot mirna reka, ki teče okoli otočka, napreduje tudi zgodba: v počasnem ritmu, z osredotočanjem na proces gradnje bivališča, mukotrpno pripravo parcele, setev in vse kasnejše razvojne faze rastlin. Dogajanje opazujemo v odsotnosti dialogov (prve besede slišimo šele po dvajsetih minutah filma), harmonijo med človekom in naravo občasno zmoti le streljanje v daljavi, ali brenčanje vojaških čolnov, ki občasno patruljirajo po reki. In ker tudi na tako izolirnem kraju osnovni človeški nagoni ne mirujejo, spogledovanje vnukinje z vojaki na čolnu napove možnost konflikta, celo tragedije. Takšen scenarij postane še bolj verjeten, ko najstnica med koruzo odkrije ranjenega vojaka, ki se je tam skril pred svojimi zasledovalci. Starec se kljub tveganju odloči, da bo ranjencu pomagal… 
Koruzni otok je prejel kristalni globus, glavno nagrado festivala v Karlovih Varih, skoraj dvajset nagrad na drugih manjših festivalih in se prebil na skrajšan seznam devetih kandidatov za tujejezičnega oskarja, a na koncu ostal brez nominacije. Kljub nagradam v festivalskem krogotoku se o drugem celovečercu gruzijskega režiserja Georgeja Ovashvilija ni govorilo veliko in mislim, da ni težko ugotoviti, zakaj. Počasni, dialoško skopi filmi nikoli niso bili favoriti širnega občinstva, zato želim s svojim skromnim prispevkom opogumiti še koga, da ponudi priložnost tem zares lepem filmu. Tisti, ki se odločijo za ogled bodo lahko uživali v čudovitih kompozicijah madžarskega direktorja fotografije Elemerja Ragalyija in subtilni glasbi Iosifa Bardanashvilija. V svojih zapisih premalokrat poudarjam pomen zvočne komponente filma in Koruzni otok je eden tistih filmov, pri katerem zvočna plat igra še kako pomembno vlogo. Večino časa so v ospredju zvoki narave, žuborenje vode, piš vetra, zvoki obdelovalnega orodja, ki jih v čustveno močnih trenutkih nežno, skorajda neopazno preglasi glasba. Čeprav kamera večino časa vztraja na opazovalni distanci, ekipi vseeno uspe ustvariti izjemno intimen portret dveh glavnih protagonistov. Želel bi poudariti, da že lep čas nisem gledal filma, ki bi gledalcu znal na tako minimalističen način, zgolj z vizualnostjo, približati čustvovanje likov. Koruzni otok je film, ki ga čutimo in film, pri katerem se z mislimi ves čas aktivno vključujemo v dinamiko odnosov in predvidevamo nadaljnji razvoj dogodkov, porajajoča zaskrbljenost pa je najboljši dokaz močnih vezi, ki nas povežejo z liki. Na simboličnem nivoju je Ovashvilijev film razumemo kot svojevrstno meditacijo na temo minevanja časa in vloge posameznika v tem procesu. To je zgolj ena od možnih simboličnih ravni, na kateri lahko analiziramo naslovno stvaritev, iskanje preostalih idejno - sporočilnih niti vtkanih v to delo prepuščam vam, ki ste film videli, oziroma ga še boste. Z moje strani torej le še toplo priporočilo in predlog za vse, ki bi želeli videti nekaj sorodnega: če niste videli Kim Ki-dukov Pomlad, poletje, jesen, zima... in pomlad (2003), potem je skrajni čas, da to napako popravite.

Ocena:


Ni komentarjev:

Objavite komentar