petek, 26. januar 2018

Darkest Hour (2017)

Foto: Kolosej

Slo naslov: Najtemnejša ura
Država: ZDAVB
Jezik: angleščina
Leto: 2017
Dolžina: 125',  Imdb
Žanri: biografija, drama, zgodovinski
Režija: Joe Wright
Scenarij: Anthony McCarten
Igrajo: Gary Oldman, Ben Mendelsohn, Lily James, Stephen Dillane, Kristin Scott Thomas, Charley Palmer Merkell, Ronald Pickup, Richard Lumsden


Zlati globus za glavno moško vlogo in šest nominacij za nagrado oskar, vključno z  nominacijo za glavno moško vlogo so reklamni slogani, s katerimi so distributerji te dni v kino dvorane poslali Najtemnejšo uro, zgodovinsko biografsko dramo, ki prikazuje okoliščine v katerih je Winston Churchill postal predsednik britanske vlade. Film se osredotoča na čas tik pred njegovo izvolitvijo in naslednjih nekaj tednov, v katerih je novopečeni premier moral sprejeti nekaj odločitev, ki so bile ključnega pomena za prihodnost Otoka in nadaljnji potek druge svetovne vojne. Pred ogledom sem bil prepričan v le eno stvar: ob pohvalah, ki z vseh strani prihajajo na račun predstave Garyja Oldmana je bilo jasno, da je skoraj 60-letni Anglež odigral eno najpomembnejših vlogo v svoji igralski karieri. Film je po izvirnem scenariju Anthonyja McCartena (The Theory of Everything), režiral Anglež Joe Wright (Pride & Prejudice, Atonement, Hanna) in s tem ustvaril lanskoletni trikotnik filmov, ki so povezani z zgodovinskim obdobjem, v katerem je britansko vlado vodil Churchill. Ta trikotnik poleg naslovnega tvorita Dunkirk (Christopher Nolan, 2017) in dokaj neodmevni Churchill (Jonathan Teplitzky, 2017), v katerem je naslovno vlogo odigral Brian Cox.

Foto: Kolosej

McCarten je napisal film, ki počiva na dialogih (kar je glede na Churchillovo govorniško spretnost razumljivo) in se največjim delom odvija v zaprtih pisarnah in podzemnih prostorih kriznega štaba britanske vlade. Notranji politični boj za oblast, usoda 300.000 britanskih vojakov, ki so jih prodirajoče nemške sile ujele v obroč v francoskem pristaniškem mestu Dunkirk in odločitev o tem, kakšno strategijo izbrati (se s Hitlerjem pogajati, ali vojskovati), so ključe točke McCartenovega scenarija. Wrightova vizija Najtemnejše ure je temu primerna: prevladujejo izprani sivo-rjavi odtenki, šibka svetloba, cigaretni dim in meglica slabo prezračevanih prostorov, v katerih so sprejemali najbolj pomembne odločitve. Wrightova priljubljena tehnika dolgih neprekinjenih posnetkov se izkaže za zelo primerno, predvsem v posredovanju vzdušja v podzemnih koridorih in prostorih kriznega ministrstva. Glede na dejstvo, da Wright pripoveduje zgodbo, katere ključni detajli so zapisani v zgodovinskih knjigah, je končni rezultat presenetljivo dober. Predvsem v prizorih, v katerih so padale najpomembnejše odločitve, Wright pokaže najboljšo formo. Prizore s pomočjo dobre glasbe in dialogov orkestrira tako dobro, da nas napetost preprosto posrka v dogajanje in pripravi do tega, da pozabimo, da končni izid že poznamo.  In potem je tu še maestralni Gary Oldman, ki se je izjemno preobrazil v Churchilla. Govorica telesa, govor, značilno momljanje, drhteča spodnja ustnica in neizogibna cigara – celoten paket je tako prepričljiv, da igralca pod masivno masko komajda prepoznamo. Najtemnejša ura je zelo soliden film, a je končni rezultat daleč od popolnosti. Stalnica portretiranja zgodovinsko pomembnih likov je idealiziranje in enodimenzionalnost in tudi Wrightov Churchill ni izjema. Očitno je cilj bil posneti film, ki bo ugajal širnem občinstvu, crowd-pleaser v katerem preprosto ni prostora za manj prijazno verzijo glavne figure. Nenazadnje govorimo o človeku, ki se je večkrat "izkazal" z žaljivimi, rasističnimi opazkami, z izjavami celo podpiral genocid nad neciviliziranimi plemeni in po današnjih spoznanjih imel bistveno manj prijazen obraz, od tistega, ki nam ga ponudi Najtemnejša ura. Filmu prav tako ne bi škodilo, ako bi kakšen izmed pomembnejših stranskih likov imej nekaj več "mesa," a tudi to je zavestna žrtev na račun potenciranja veličine glavnega protagonista. 


Ocena


2 komentarja:

  1. Se strinjam s tvojimi zaključnimi pomisleki, osebno me sicer niso tako zmotili (kot recimo politično sprenevedanje pri Padlem črnem jastogu in verski oportunizem pri Scorsesejevem Silence in še kje), poudarek je bil na neznosnem bremenu odgovornosti, ki ga je v tistem trenutku prevzel Winston; pravzaprav gre za nenavadno kratek odsek iz njegovega življenja (vsega en mesec), kamor bi bilo verjetno težko in morda celo neumestno stlačiti prav vse njegove značajske posebnosti in življenjski nazor. Sicer pa, saj veš, zgodovina poveličuje prelomne trenutke in državniške odločitve, pozablja pa na manj prijetne plati človeka. Saj navsezadnje je Churchill že naslednje volitve izgubil in mislim, da je vsaj v parih potezah tudi Wrigh vsaj nakazal, da gre za kontroverzno osebnost.

    OdgovoriIzbriši
  2. Strinjam se, film pokriva kratko obdobje in v ta časovni okvir ni enostavno stlačiti veliko, a vseeno. Zame je pri biografijah z zgodovinskim ozadjem generalno moteče, če se portretiranja osebe, sploh takšnega kalibra, lotiš brez določene doze kritičnosti. Tu zakulisne politične igrice vodijo njegovi nasprotniki, njega pa se prikaže kot v usodo vdanega politika, katerega edini motiv je dobro nacije. Tako ustvarjena podoba je le idealizirana različica, ki je lahko zanimiva, razvedrilna, toda v osnovi pomanjkljiva.

    OdgovoriIzbriši